V kotu moje garaže je od leta 2001 naprej postavljen več kot 50 let star radiodifuzni 250W  UKV FM oddajnika nemškega proizvajalca Rohde & Schwarz ali krajše R&S. To je bil nekoč prvi radiodifuzni UKV FM oddajnik v Vzhodni Sloveniji. Leta 1957 je samo 8 let po vključitvi prvega evropskega UKV FM oddajnika začel oddajati z razglednega stolpa na mariborskem Pohorju, od leta 1963 naprej pa je deloval na novem RTV oddajnem centru na Pohorju ali krajše na OC Pohorje.  Ta oddajnik ima v zgodovini razvoja našega slovenskega radia svoje posebno mesto. Zaradi tega razloga

sem sklenil, da mu bom ohranjal sposobnost delovanja čim dalj časa. Za ponovno usposobitev oddajnika po njegovi namestitvi v mojo garažo sem moral odpraviti kar nekaj napak. Vkljub visoki starosti te zanimive in ohranjene naprave je zaradi mojega truda, vloženega v njeno vzdrževanje, še vedno sposobna normalno oddajati mono radijski program na UKV frekvenčnem območju od 87 do 108 MHz.


Začetki oddajanja na UKV področju v Evropi leta 1949
Prvi UKV ( Ultra Kratko Valovni ) oddajnik v Evropi je za Bavarski Radio začel  oddajati 28. februarja1949 ob 16.30 iz okrožja Muenchen-Freimann na frekvenci 90.7 MHz. V tovarni  R&S zgrajeni oddajnik je imel 250W izhodne moči. Postavljen je bil v malo uto ob vznožju 110 m visokega jeklenega stolpa, na katerem je bila pritrjena  tudi njegova oddajna antena. To je bila horizontalno polarizirana 3-elementna R&S Yagi antena, katere glavni sevalni snop je bil usmerjen proti centru mesta Muenchen.

Slika levo: Leta 1949 prvi evropski radiodifuzni UKV FM oddajnik se danes nahaja  v muzeju oddajnikov večjih moči Ismaning pri Muenchnu.

Da je prvi UKV FM oddajnik v Evropi začel oddajati ravno v Nemčiji, ni golo naključje. Leta 1948 je bila v Kopenhagnu 4. evropska konferenca o delitvi radijskih frekvenc. Nemci so kot vojni poraženci v 2. svetovni vojni na tej konferenci potegnili kratko. Večino frekvenc v do tedaj najpomembnejšem srednje valovnem ( SV ) področju so izgubili in še na tistih, ki so jim ostale, so imeli omejeno moč oddajanja.  Sprejem na srednjem valu je bil zato v tistem času v Nemčiji zelo otežen. Toda Nemčija je takrat dobila možnost oddajanja na valovnih dolžinah izpod 10 m, na tako imenovanih ultra kratkih valovih (UKV ali UKW). Nemški radijski načrtovalci in industrija so se takoj lotili ponujene možnosti in v ta namen razvili in v kratkem času proizvedli prve radiodifuzne UKV FM oddajnike.

 UKV radijski valovi so zelo primerni za sprejem na krajše razdalje do približno 50 km. Zaradi kratkega dosega lahko na določenem področju  postavimo več oddajnikov na isti frekvenci. Zato  morajo med seboj biti tako razporejeni, da se ne motijo. Višje nosilne frekvence v tem frekvenčnem območju omogočajajo tudi večjo pasovno širino in s tem tudi bolj kvaliten prenos kot na srednjem valu ( Hi-FI in stereo prenos). Dodaten pogoj za doseganje boljšega prenosa pa je bila opustitev do tedaj običajne amplitudne modulalcije ( AM ), ki so jo na UKV področju  preiskušali v Berlinu že ( še) v 30-tih letih. Uporabiti je bilo treba za motnje veliko manj občutljivo frekvenčno modulacijo ( FM ). Tudi prvotno preiskusno frekvenčno območje so nadomestili z višjim. V  Berlinu pred vojno preiskušane radijske valove z 7m valovne dolžine ( 40 MHz ) so namreč zamenjali z valovi 3m valovne dolžine (100 MHz), ker so ugotovili, da je to področje iz več vzrokov bolj ugodno za radiodifuzijo.  Dodaten čar uporabe teh novih UKV valov je bila možnost uvedbe in  poslušanja 2. radijskega programa bavarskega radija. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji za silovit in hiter razvoj UKV FM radijskega oddajanja ( UKV FM radiodifuzije) v Nemčiji in nato v ostalih evropskih državah.  

V Sloveniji so se začele priprave za oddajanje na UKV FM  že leta 1953. Vodil jih je  inž. Stane Rojec. Tudi naš Institut za elektrozveze je s svojim prvim oddajnikom IEV UKV opravil prve poiskuse oddajanja že leta 1953 ( prof. Joško Budin). Do nakupa prvega pravega in zanesljivega 250 W UKV oddajnika firme R&S je prišlo leta 1954 in ta se je prvič oglasil z Ljubljanskega gradu 28. marca 1954.

  

Prvi poizkusni UKV FM oddajnik v mestu Maribor že leta 1954! Do leta 1954  v Vzhodni Sloveniji še ni bilo nobenega delujočega UKV FM oddajnika. V tem času so radijski poslušalci s tega področja slovenski radijski program sprejemali samo na srednejm valu (SV) s pomočjo lokalnega oddajnika na Teznem pri Mariboru ali z osrednjega slovenskega oddajnika v Domžalah. Kot 23-leten elektrotehnik sem se 9 let pozneje leta, leta 1963,  zaposlil na zavodu RTV Ljubljana. Podatke o začetkih UKV-FM in tudi TV oddajanja v Mariboru in na Pohorju iz časa še pred mojo zaposlitvijo na RTV Ljubljana sem dobil od g. Vilija Mešiča. Vili je znan po tem, da je že nekaj dni po osvoboditvi, maja leta 1945, na pobudo nove oblasti, z malim SV oddajnikom lastne izdelave začel oddajati radijski program iz  privatnega stanovanja v Tyrševi ulici, Maribor. Pri tem mu je pomagal njegov prijatelj Oskar Polak. Iz tega početja je kasneje nastal Radio Maribor, na katerem je bil Vili zaposlen kot tonski mojster in vzdrževalec studijske opreme vse do svoje redne upokojitve.

Gospod Vili Mešič se še vedno se zelo rad pogovarja o tehničnih zadevah, posebno ga impresionira razvoj elektronike in računalništva v zadnjem času. V njegovem voljnem in živahnem pripovedovanju v oktobru 2005 se nekako takole spominja začetkov UKV-FM in TV oddajanja v Mariboru in na Pohorju: 

Nekega dne v oktobru 1954 sta v stavbi Radia Maribor na Koroški cesti 19 v prisotnosti Vilija Mešiča in že pokojnega Renata Pauliča neznana dva strokovnjaka iz Ljubljane postavila in vključila prvi 30 W UKV-FM oddajnik v Mariboru. UKV-FM oddajnik je bil proizvod Inštituta za elektroveze (IEV) v Ljubljani. V končni stopnji je bila vgrajena zelo znana oddajna elektronka dvojna tetroda Philips QQE06/40 . Frekvenca oddajnika še ni bila stabilizirana s kremenčevim kristalom v termostatu, kot je sedaj običajno za take oddajnike in je "plesala" za več 10 kHz navzgor ali navzdol. Sedanjim UKV oddajnikom odstopa frekvenca od zakonsko predpisane največ za 100 Hz, tehnika pa omogoča brez večjih težav tudi tisočkrat večjo natančnost frekvence, če je to potrebno. Tak primer so sedanji analogni TV oddajniki z "preciznim offsetom", kjer je odstopanje nosilne frekvence slike manj kot 1 Hz. 


Frekvenca tega oddajnika je bila nastavljena nekje na sredino UKV področja med 87 in 100 MHz.  Ta UKV oddajnik je oddajal isti radijski program kot srednje valovni oddajnik na Teznem, torej dve uri lokalnega radijskega programa dnevno, preostali del oddajnega časa pa prvi ljubljanski radijski program. Na začetku oddajanja s tem prvim malim UKV oddajnikom niso imeli v studiu Radia Maribor nobenega nadzornega UKV-FM sprejemnika ali instrumenta za kontrolo frekvence. Tako se tudi ne ve točno, na kateri frekvenci je takrat oddajal ta mali poiskusni UKV oddajnik. Za silo so si  pomagali z enostavnim, na hitro zgrajenim sprejemnikom s super-reakcijo, med radijskimi samograditelji znan kot pendler. Tak enostaven UKV sprejemnik je FM radijske signale iz fizikalnega vzroka demoduliral z določenim popačenjem in se je bilo treba s to slabostjo pri poslušanju sprijazniti. Malo robustnejšo 4-elementno yagi oddajno anteno so postavili 3 m nad streho stavbe studia in stoji tam še danes ( leta 2005)  vsa zarjevala.

Nekdanja stavba Radia Maribor sedaj v 21.stoletju že razpada, ker baje zaradi predrage stanarine v njej ni nobene dejavnosti. To zanemarjeno zgradbo starega mestnega jedra na Lentu skupno z oddajno anteno sem zato v oktobru 2005 posnel z mojim digitalcem. Da se je ta postavitev prvega poiskusnega UKV oddajnika res zgodila oktobra davnega leta 1954 se strinja tudi gospod Jože Mastnak, ki načrtno zbira te vrste podatkov na RTV Slovenija. Po njegovem mnenju je ta isti UKV oddajnik do oktobra 1954 deloval na ljubljanskem gradu.V Mariboru je deloval samo v zgradbi studia Radia Maribor na Koroški cesti 19, v samem strogem centru mesta in to od oktobra 1954 pa do 1. 5. 1957. Za njega sta skrbela vodja tehnike na Radiu Maribor Renato Paulič in tonski mojster Vili Mešič. Zaradi relativno nizkega polažaja oddajne antene ocenjujem, da so lahko signal tega prvega UKV FM oddajnika sprejemali samo v mestu Maribor in v bližnji okolici, odvisno tudi kam je bila obrnjena delno usmerjena oddajna antena. Najbrž pa je bila naravnana v tisti smeri mesta, kjer se je takrat nahajalo največ vodstvenih struktur. Po letu 1974 so to anteno skupaj s posebnim malim UKV oddajnikom uporabljali za prenos modulacije na OC Pohorje, kjer je na frekvenci 101.6 MHz že oddajal poseben UKV oddajnik za lokalni program Radia Maribor. Zato je antena še od tistega časa naprej obrnjena proti Pohorju.

Radijskih sprejemnikov z možnostjo sprejemanja UKV signalov še v letu 1954 najbrž ni bilo. Starejši se lahko v letih od 1958 naprej spomnimo legendarne Soče, ki je orala ledino na področju doma izdelanih sprejemnikov, ki so že imeli vgrajeno dodatno UKV frekvenčno območje. V takratnih trgovinah radijskih sprejemnikov, v tako imenovani Radio centrih,  so prodajali tudi uvožene Strassbourge, nekaj let kasneje pa še domače Triglave in Savice.  Najbolj znani domači srednje valovni radio takratnega časa Kosmaj v ta namen ni bi uporaben. Ker leta 1954 še v Vzhodni Sloveniji ni bilo nobenega višinskega UKV oddajnika, so se morali redki lastniki UKV sprejemnikov za dober sprejem tega prvega mariborskega UKV oddajnika potruditi s postavitvijo zunanje UKV sprejemne antene. Takrat je to lahko bil 1.5 m dolg dipol, postavljen čim višje nad streho, ki je bil preko ploščatega antenskega kabla ( twin lead ) povezan z UKV sprejemnikom. Če sta bila dipol in ploščati kabel pravilno nameščena, je bil sprejem veliko kvalitetnejši kot na srednjem valu. Ti maloštevilni UKV poslušalci so lahko uživali ob kristalno čistem  radijskem zvoku. Poslušanje SV pa jih je v primerjavi z UKV spominjalo na takratno nalivajočo šumečo kokto, pijačo naše mladosti. Poslušanje radia na SV je bilo včasih pospremljeno s čudnim interferenčnim zavijanjem in cviljenjem. Pri SV sprejemu se je kvaliteta sprejema glede na dnevni čas stalno spreminjala, pri UKV pa je bil sprejem  vedno enak, ne glede na dan ali noč. Neprijetno prasketanje atmosferskih in drugih električnih motenj UKV sprejemu ni prišlo do živega. UKV radio je bil velik kvalitetni preskok v radijskem prenosu. Za dober radijski sprejem je v tistem času Vzhodna Slovenija nujno potrebovala svoj višinski UKV oddajnik.  In ti se je zgodilo leta 1957.


Začetek delovanje prvega UKV FM oddajnika na Pohorju  leta 1957

Leta 1957 je zavod RTV Ljubljana za področje Vzhodne Slovenije, ki razen mesta Maribor, še ni bilo pokrito z UKV signalom, kupil novi UKV FM oddajnik moči 250W pri nemški firmi R&S  v Muenchnu. Ta firma je bila že takrat priznana kot najkvalitetnejši izdelovalec UKV FM oddajnikov v Evropi. To so bili pravi "mercedesi" med UKV oddajniki. Še v istem letu so novi oddajnik postavili v pritličje enonadstropne kovinske kabine, zgrajeno med betonske temelje jeklenih vogalnih stebrov planinskega razglednega stolpa na mariborskem Pohorju, 1147 m nad morjem. Oddajno anteno tipa "dvojni križni dipol" pa so montirali  na vrh 25 m visoke jeklene konstrukcije, glej spodnji  sliki.
























Enonadstropno kovinsko kabino pod stolpom je neznano kdaj postavila Uprava za notranje zadeve Maribor - UNZ. V zgornjem nadstropju je imela svoje naprave za radijske zveze, spodnji prostor pa je bil prazen in pripravljen za električni agregat, ki bi napajal UNZ radijske naprave. Spomladi 1957. leta še vedno ni bilo agregata. Zato se je vodstvo RTV Ljubljana dogovorilo s tehničnim vodjem zvez pri UNZ Maribor, s Svetopolkom Valenčičem, da je ta služba spodnji  prostor odstopila za novi pohorski UKV FM oddajnik.

Otvoritev oddajnika je bila na tipičen dan za delovne zmage, na prvega maja 1957. Iz njegove oddajne antene na vrhu 25 metrskega razglednega stolpa so se UKV radijski valovi frekvence 88.5 MHz širili do Trojan na zahodu, preko avstrijske  meje na severu, madžarske na vzhodu  in hrvaške meje jugu. V povprečju gledano, je ta oddajnik s svojim signalom veliko bolje pokrival svoje področje kot pa 40-krat močnejši SV oddajnik na Teznem. Tako je Radio Ljubljana leta 1957 s pomočjo novega pohorskega UKV oddajnika postal dobro in kvaliteno slišen tudi vzhodni Sloveniji. Zato lahko trdimo, da je ravno ta oddajna naprava prvi UKV FM oddajnik v Vzhodni Sloveniji. Po tej delovni zmagi, kot se je takrat reklo vsaki večji pridobitvi javnega značaja, je bila v Mariboru za dober UKV sprejem dovolj sobna antena ali v UKV sprejemnik vgrajena antena. Tudi radijski sprejem v avtomobilih se je izboljšal..
 
Ta pohorski UKV FM oddajnik je prenašal samo 1. ljubljanski radijski program, tudi v tistih urah, ko je SV oddajnik na Teznem oddajal lokalni program Radia Maribor. Po slabih treh letih se mu je pridružil še en, že rabljen, UKV FM oddajnik za 2. ljubljanski radijski program ali Val 202. V isti kabini mariborskega razglednega stolpa na Pohorju, tik zraven že  delujočega UKV oddajnika za 1. program, so ga vključili v obrat  4. januarja 1960. Bil je istega proizvajalca in enake moči kot prvi UKV-FM oddajnik, bil pa je malo starejši tip in se je razlikoval od prvega oddajnika tudi po tem, da je imel spredaj prozorna steklena vrata in malo manj izpopolnjeno regulacijo oddajne frekvence. Renato Paulič in Vili Mešič sta sama izbrala frekvenco za ta oddajnik. Določila sta jo tako, da sta na razglednem stolpu s pomočjo relejnega UKV FM sprejemnika in antene na stolpu iskala prazna mesta na UKV frekvenčnem območju med 87 in 108 MHz. Takih praznih mest je bilo takrat  še veliko. Njuna takrat izbrana frekvenca 96.9 MHz je še danes frekvenca Vala 202 na Pohorju.

Oba UKV FM oddajnika sta obratovala avtomatsko brez stalne prisotnosti tehničnega osebja. Nadzor delovanja so izvajali daljinsko iz Maribora. Ker sta bila oba UKV oddajnika kupljena brez predvidenega kontrolno-merilnega sprejemnika, sta ga Vili Mešič in Renato Paulič že leta 1957 zgradila sama in ga postavila v za to prazno mesto v

omari UKV oddajnika. To ni bil več tisti enostaven pendler, ampak pravi superheterodinski UKV sprejemnik z enojnim mešanjem in z 10.7 MHz medfrekvenco. Zgrajen je bil z  naslednjimi elektronkami: ECC85, EF42, EF42, EB41, EBC41, EL41 in AZ1. Na isti šasiji sta sestavila tudi vezje za avtomatski daljinski vklop oddajnika. Ko je začel ob 12.40 na Kumu vsakodnevno oddajati UKV oddajnik, je na Pohorju relejni sprejemnik ( R&S Ballempfaenger ) sprejel njegov signal in preko prej omenjenega vezja vključil UKV oddajnik na Pohorju.
V tem času je Radio Maribor od domačega proizvajalca radijskih sprejemnikov Telekomunikacije v Ljubljani dobili v dar tudi primerek prvega serijsko proizvajanega sprejemnika z vgrajenim UKV frekvenčnim področjem, imenovanim Soča. S tem sprejemnikom je bil nadzor delovanja obeh pohorskih UKV oddajnikov malo lažji. Sicer pa je bilo vzdrževanje oddajnikov zahtevno, saj sta morala Renato in Vili v slučaju okvare podati na Pohorje z gondolsko žičnico in iti peš od gondolske žičnice do razglednega stolpa. Takrat še ni bilo prevozne ceste do razglednega stolpa, samo planinska pot se je vila med visokimi jelkami. Vili se spominja, da je nekoč moral celo noč ostati v kabini pod razglenim stolpom. Popravilo se je zavleklo, utrujen in lačen je nekaj nočnih ur  predremal na stolu ob oddajnikih in drugi dan nadaljeval popravilo. Električna omrežna napetost je bila precej nestabilna in je do razglednega stolpa prihajala po približno 1 km dolgem nizkonapetostnem zračnem vodu iz transformatorja pod bivšim Železničarskim domom.
Zanimiva, dolga  in komplicirana je bila pot  programskega signala iz radijskega studia v Ljubljani do radijskega  poslušalca v Mariboru. Temu signalu pravimo tudi modulacija.  Najprej je radijski signal šel po telefonskih žicah do UKV oddajnika na Ljubljanskem gradu, od tam pa po zraku do UKV oddajnika na Kumu, ta pa ga je zopet po zračni poti  posredoval UKV oddajniku na Pohorju. Če je samo eden od teh treh UKV oddajnikov izpadel, v Mariboru ni bilo UKV sprejema. Takšna situacija je nastala naprimer, če so v rudniku Trbovlje vključili kak večji električni stroj. Ob zagonu stroja je počepnila tudi napetost električnega omrežja na Kumu, izpadel je kumski Westinghouse UKV oddajnik in vsi radijski poslušalci osrednje in vzhodne Slovenije, ki so poslušali  Kum ali Pohorje, so približno eno minuto namesto naprimer kristalno čistega glasu pevke Jelke Cvetožar poslušali samo šumenje iz svojih UKV sprejemnikov.



Začetek delovanja prvega TV pretvornika na Pohorju leta 1960

Vzporedno z razvojem UKV FM oddajnikov se je v Sloveniji pričelo tudi postavljanje prvih TV pretvornikov in TV oddajnikov.

Razlika med TV pretvornikom in TV oddajnikom je ta, da TV pretvornik s posebnim kvalitetnim TV sprejemnikom sprejema signal najbližjega TV oddajnika na enem TV kanalu, ga pretvori na drugi TV kanal in ga ojačanega oddaja proti gledalcem. TV oddajnik pa po posebni mikrovalovni zvezi ( link ) sprejema sliko in zvok direktno iz studia in ju šele sedaj pretvori na določen TV kanal, katerega z večjo močjo oddaja proti gledalcem. TV oddajnik je običajno močnejši, oddaja kvalitetnjšo sliko kot pa TV pretvornik in je namenjen za pokrivanje večjega območja. 

Prvi in edini TV pretvornik je na Pohorju začel oddajati 8. avgusta 1960 z lokacije zdajšnjega OC Pohorje in je oddajal do jeseni 1963, ko ga je nadomestil  že pravi TV oddajnik z izhodno močjo 400W. Prvi pohorski TV pretvornik je bila za tiste čase zelo draga  5 W-atna  naprava italijanskega porekla, ki je ljubljanski TV program sprejemala na 11. kanalu z oddajnika na Kumu in ga na 6. kanalu posredovala za širše področje mesta Maribor. Leta 1963, nekaj mesecev pred izklopom je ta TV pretvornik spremenil kanal oddajanja s 6-tega na 11-ti.  Instaliran je bil v težko, varno in nepremočljivo kovinsko ohišje, podobno trezorju s streho. To ohišje se je nahajalo na vrhu leta 1960  postavljenega 40 m visokega naftnega stolpa. V šali sta Vili in Renato temu ohišju pravila pasja uta in včasih je bilo treba zaradi posega v napravo z gornjo polovico telesa zlesti v njo. Uprava za notranje zadeve (UNZ)  je to ohišje imela pred tem na oddajniku Nanos, leta 1960 pa ga je podarila za TV pretvornik na Pohorju.

Zanimiv je bil način izbiranja in določitev sedanje lokacije RTV stolpa in zgradbe novega OC Pohorje. Upoštevati so morali dva pogoja:
- Dobra optična vidljivost do kumskega oddajnika zaradi načrtovane postavitve mikrovalovnih zvez.
- Najboljše možno pokrivanje krajev ob vznožju Pohorja z radijskimi in TV signali.

Optično vidljivost so preizkusili tako, da so na Kumu prižigali močan reflektor, čigar svetlobo so opazovali na predvideni  lokaciji na Pohorju. Tako ni bilo treba čakati, mogoče več mesecev, na  idealno čisto ozračje, v katerem bi videli 70 km oddaljeni vrh Kuma skozi sedlo na Konjiški gori. Drugi pogoj je bil za silo izpolnjen z pomikom lokacije bodočega RTV centra čim bliže neizrazitemu  robu gozdne ravnice na območju Bolfenka pri hotelu Bellevue in dovolj visok antenski stolp.

Tu nekje se v  pripoved Vilija Mešiča že začenjajo vpletati  moji spomini.....

Zgraditev in začetek delovanja novega RTV oddajnega centra Pohorje leta 1963

Na tako izbrani lokaciji so 1960. leta  postavili prvi RTV stolp, ki je bil v bistvu pravi naftni stolp iz Lendave. Jeseni leta 1963 mariborsko gradbeno podjetje Gradis poleg naftnega stolpa dokončalo novo stavbo OC Pohorje. Okoli objekta rastejo visoka drevesa, zato na spodnjem delu stolpa ni nameščenih anten tako kot na drugih podobnih objektih.

Na sliki levo: OC Pohorje leta 1963:  Višina stolpa
40 m. Na polovici višine stolpa je  120 cm parabola RCA mikrovalovne zveze z OC Kum. Nad njo na desni strani stolpa  dve TV oddajni anteni ena nad drugo, ena za zvok in druga za sliko. To so bili takoimenovani osmrečki (Achterfeld Siemens). UKV R&S oddajna antena dvojni križni dipol je čisto na vrhu stolpa, posidrana s poševnimi vrvmi.

OC Pohorje leži na nadmorski višini 1056 m, njegove geografske koordinate so E 15:34:58  in  N 46:30:54. Staro ime za ta del mariborskega Pohorja je Bolfenk, po cerkvi sv. Bolfenka, ki je v bližini in je v zadnjih letih  znana po raznih kulturnih prireditvah. V bližini je tudi zg. postaja Pohorske vzpenjače in hotel Bellevue z novimi apartmajskimi naselji. Dostop do objekta je možen z vzpenjačo ali tudi po dobri asvaltirani cesti iz Hoč, speljano po južnih obrobkih Pohorja. V prvih letih delovanja OC Pohorje seveda ni bilo tako idealnih razmer. Pozimi smo bili zaradi zapadlega snega več dni  odrezani od sveta, včasih nismo imeli vode,  javnega telefonskega omrežja še ni bilo in samo stari dobri Carfone nas je na 151 MHz brezžično povezoval s Kumom. Tudi še ni bilo še urejenih delovnih izmen in včasih sem bil prisoten na oddajniku kar 26 dni mesečno po 24 ur na dan. 

Slika levo: OC Pohorje leta 2003, višina stolpa 79 m, do višine belega kvadratnega podesta je nekoč segal prvotni  stolp.

Prvo moje zahtevnejše delo RTV- tehnika  v septembru in oktobru 1963 je bilo, skupaj z ostalo montažno ekipo, selitev obeh   štajerskih UKV FM oddajnikov z razglednega stolpa v novo prostorno zgradbo pravkar zgrajenega OC Pohorje. Oba razstavljena oddajnika skupaj s  pripadajočo opremo smo z majhno avtoprikolico, pripeto za  terenski avto kampanjolo preselili z več vožnjami. Po en kilometer dolgi, strmi in s koreninami preraščeni planinski poti smo morali polno naloženo prikolico med vožnjo navzdol s vsake strani ročno podpirati, da se ni prevrnila z dragocenim in občutljivim tovorom.

Iz oddajne dvorane novega OC Pohorje sta oba UKV oddajnika tudi še naprej oddajala na dotedanjih frekvencah 88.5 in 96.9 MHz in prenašala oba ljubljanska radijska programa. Na žalost so nam en "de luxe" R&S UKV FM 250 W oddajnik za 2. ljubljanski radijski program  kmalu »vzeli Ljubljančani« in ga do prihoda novega R&S 5 kW UKV FM  oddajnika v letu 1974  nadomestili z dosti manj kvalitetnim madžarskim BHG UKV oddajnikom enake moči. Po stažu delovanja najstarejši UKV FM oddajnik na Pohorju za 1. ljubljanski radijski program pa je ostal na Pohorju in redno oddajal do 1966. leta, ko smo ga nadomestili z novim 600 W R/S oddajnikom, ki je bil leta 1969 dograjen v 5 kW oddajnik.

Še nekaj podatkov o pohorskih TV oddajnikih. V oktobru 1963 so iz Ljubljane pripeljali predelan 400 W-atni Siemensov televizijski oddajnik, uglašen na 11. kanal. Glej sliko uradne otvoritve oddajnika. To je bil dejansko tisti prvi 250 W  TV oddajnik, ki je leta 1956 začel obratovati z Ljubljanskega gradu. Še v istem letu bil prestavljen na Krvavec in tam delal do nakupa novega 1 kW Siemens oddajnika. Potem je ta prvi TV oddajnik
rajžal še na Kum, od koder je do prihoda na Pohorje oddajal na 11. kanalu. Pred prihodom na Pohorje je bila leta 1963 na vrsti njegova predelava v TV laboratoriju RTV Ljubljane, ki je oddajniku  skoraj podvojila izhodno moč. Predelavo oddajnika sta izvršila Stane Klinec in Franci Mermal. Izhodne elektronke QB3/300 sta zamenjala z 4CX250B. Pohorska montažna ekipa, katere član sem bil tudi jaz, je predelan TV oddajnik instalirala v skoraj prazno oddajno dvorano in ga do 18. oktobra vključila v obrat. Temu oddajniku smo včasih rekli Španec, saj je imel vse napise na čelni strani v španščini. Nemška firma Siemens&Halske ga je prvotno izdelala za Španijo, po nekih čudnih mednarnih zapletih pa je potem pristal v Ljubljani. OC Kum je v tem času dobil novi TV oddajnik Philips na 3. kanalu, ker se je 11. kanal skupno s predelanim TV oddajnikom preselil na Pohorje. Tako je 18. oktobra 1963 s te lokacije po treh letih prenehal oddajati prvi in edini pet-vatni mariborski TV pretvornik, začel pa je prav tako na 11. kanalu oddajati prvi TV oddajnik na Pohorju z izhodno močjo 400 W.

Tudi že prej omenjeni 1 kW Siemens TV oddajnik, ki je bil kot kot nov leta 1957 nabavljen za Krvavec, je po 8 letih pristal na Pohorju in zopet, tako kot  na Krvavcu,  v oktobru 1965 zamenjal  tisti prvi španski Siemens TV oddajnik, ki je po  "odisejadi" preko Krvavca in Kuma 2 leti prej prispel na Pohorje in od tu oddajal TV program za Vzhodno Slovenijo. Leta 1969 smo končno po predhodnih že dveh starih TV oddajnikih,  na Pohorju dobili čisto nov 5 KW Simensov oddajnik, že predviden  za barvno TV. Ta oddajniki je obratoval do leta 1989, torej 20 let. To je bil tudi zadnji TV oddajnik na 11. kanalu, ki je bil v celoti izveden z elektronkami in je imel amplitudno modulacijo izvedeno na 1 kW predstopnji. Ta oddajnik je leta 1989 zamenjal novi 5KW oddajnik domačega proizvajalca IMP iz Ljubljane, je bil že delan po principu moduliranja v  medfrekvenci, predviden  za stereo zvokovni obrat in izveden samo še z dvema oddajnima elektronkama. In v letu 2001 od istega proizvajalca IMP za OC Pohorje nato še zadnji analogni 5 kW popolnoma tranzistoriran TV oddajnik, katerega bo postopoma zamenjal digitalni TV oddajnik (DVB-T) na 66. kanalu.   

Od leta 1975 naprej smo na Pohorju oddajali tudi 2. TV program na 56. kanalu. Zvrstile so se tri  generacije UHF oddajnikov, Philips, Itelco in IMP, ki so vsi imeli relativno velike izhodne moči nad 20 kW. Zadnji delujoči je že popolnoma tranzistoriran vodno hlajeni  IMP 20 kW oddajnik, ki ga bo tudi  dokončno zamenjal digitalni TV oddajnik (DVB-T)  na 66. kanalu.

Uradna otvoritev OC Pohorje je bila 3. 12. 1963. Svečani dogodek so posneli še s klasično filmsko črno-belo tehniko brez spremljajočega zvoka. Ta dva in pol minutni posnetek sem po 40-tih letih kot kopijo na video kaseti dobil iz diskoteke RTV SLO, ga digitaliziral v 30 MB dolgo datoteko tipa .wmv  in sedaj si ga lahko prenesete ali predvajate od  tukaj.  Legendarni voditelj Brane Prestor je v TV obzorniku dne 4. 12. 1963 poleg predvajanega filmskega posnetka prebral naslednji tekst:

» V bližini zgornje postaje pohorske vzpenjače so včeraj slovesno odprli novo TV in UKW postojanko na  Pohorju. Novi TV oddajnik pomeni veliko pridobitev za TV gledalce na Štajerskem in v Prekmurju, saj pokriva  s svojim signalom 3000 km2.  S tem se je TV signal razširil že na 60 procentov slovenskega ozemlja.

Slovestnosti so se udeležili podpredsednik Zvezne gospodarske zbornice Risto Bajalski, predsednik Okrajne skupščine Maribor ing. Marko Kržišnik, predsednik Okrajnega odbora socialistične zveze delovnega ljudstva Maribora Zvonko Canko, predsednika občinskih skupščin Center in Tabor Mirko Žlender in Tone Dobrajc ter  številni drugi gostje.

Generalni direktor RTV Ljubljana Boris Mikoš je poudaril pomen nove postojanke, ki se z dvema UKW oddajnikoma z močjo 250 watov in TV oddajnikov s 450 wati žarilne moči vključuje v  radijsko in televizijsko mrežo.

Medtem ko je bil leta 1957 v Sloveniji samo oddajnik, jih je sedaj pet in 21 pretvornikov.  Moč TV oddajnikov se je v tem času povečala za 21-krat. Pri gradnji pohorskega oddajnika so prispevala finančna sredstva okrajna skupščina Maribor, občinske skupščine Tezno, Tabor, Center, Ptuj, Slovenska Bistrica  in Lenart, podjetje Nafta pa je  zgradilo antenski stolp, od koder se širijo novi TV signali. » 

Na sliki od leve proti desni: Zmagoslav Pipan, Peter Mori, Zdravko Kern, Slavko Pernuš, Marjan Kukovec, Stane Koželj, novinar RTV in Jože Kreutz. V ozadju vidimo prvi Siemensov TV oddajnik v Sloveniji, ki je po Ljubljanskem gradu, Krvavcu in Kumu dokončno pristal na Pohorju, kjer je leta 1965 prenehal redno obratovati.

Dne 3. 12. 1963 se je formalno začenjalo delo OC Pohorje, saj je bila uradna otvoritev za nami. OC Pohorje je 34 let vodil Jože Kreutz, ki se je 1997. leta upokojil. V tem letu sem prevzel vodenje centra jaz, Stane Koželj  in sem ga vodil vse do moje upokojitve leta 2003. Sedaj vodi OC Pohorje Jan Lešek Čurič. Vsi važnejši dogodki in razvoj oddajnega centra so zabeleženi v ročno popisani kroniki oddajnika Pohorje in pa v okoli  15-tisočih straneh dnevnikov oddaj.


Kratek tehnični opis našega prvega UKV FM oddajnika na Pohorju

Da se še enkrat dotaknem vloge našega prvega 250 W UKV FM oddajnika na Pohorju. Od leta 1957 do leta 1963 je obratoval na razglednem stolpu, leta 1963 smo ga preselili na novi OC Pohorje, kjer je redno obratoval do leta 1966. Potem je kar 30 let služil kot zelo zanesljiva rezerva v slučaju okvare treh drugih UKV FM oddajnikov in ni več redno obratoval.  Zaradi dobre tehnične zasnove smo ga lahko zelo hitro preglasili na poljubno delovno frekvenco med 87 in 108 MHz, kar ni bilo možno z drugimi tipi oddajnikov. Kot rezervni oddajnik je obratoval na frekvancah 88.5 MHz,  96,9 MHz in 101,6 MHz. Od davnega 1957 do 1996. leta je opravil okoli 70.000 oddajnih ur.

V oddajnik je vgrajeno 8 različnih vrst elektronk, vseh skupaj pa jih je 23. Za primerjavo omenimo, da je imel v tistem času najboljši luksuzni radio z  UKV področjem največ 6 elektronk. V letu 1956, ko je bil projektiran ta oddajnik, na svetu še ni bilo takšnih  tranzistorjev, da bi z njimi že lahko zamenjali elektronske cevi v kvalitetni profesionalni elektronski oddajni napravi.  Zato tranzistorje v tem oddajniku zaman iščemo. To velja tudi za kapacitivne in cener diode, tiristorje in triake, da o integrirnih vezjih sploh ne govorimo.
Njihovo nalogo opravljajo elektronke, thyratroni, vrtljivi kondenzatorji, variometri in plinske napetostne stabilizatorke. Od polprevodnikov je vgrajenih samo nekaj starih GK tipov germanijevih diod ter številni selenski usmerniki. V sedemdesetih letih smo v 2 kV usmerniku  za napajanje končne stopnje izločili problematične selenske usmernike in jih nadomestili z mostičnim vstavkom 16 silicijevih diod BY238. Prav tako smo težko nabavljive in nestabilne vakumske VF diode RD12Ga za detekcijo, indikacijo in meritve VF ali NF napetosti zamenjali z germanijevimi dioadami OA95. Ostalih  selenskih usmernikov za usmerjanje nižjih izmeničnih napetosti nismo zamenjavali in dobro delujejo še danes. Oddajnik je bil narejen za mono način oddajanja, vendar smo ga kasneje s pomočjo predelave NF stopnje in dodatnim  stereokoderjem  uporabljali tudi za stereo oddaje. 


Kako smo delali z  UKV FM oddajnikom

Na tej, sedaj  pol stoletja stari oddajni napravi, ki je pred desetletji odlično služila svojemu  namenu, oddajanju radijskega programa na ultra kratkih valovih, smo se tehniki OC Pohorje učili tudi osnov uglaševanja UKV FM oddajnikov. Oddajnikova konstrukcija je taka, da lahko istočasno na  številnih merilnih instrumentih  nadziramo važnejše vrednosti tokov,


Na sliki zgoraj od leve proti desni: 400 W Siemens TV oddajnik, zvočna omara BHG, na njej televizor Panorama, dva UKV oddajnika in  njima pripadajoča R&S relejna sprejemnika ( Balleampfaenger ).

napetosti in moči. Praktikanti in pripravniki so v obdobju od leta 1963 do 1995 ravno na tej napravi  nazorno spoznavali delovanje visoko frekvenčnih resonančnih ojačevalnikov z elektronskimi cevmi. Na tem oddajniku smo najpogosteje izvajali meritve razmerja signal/šum, frekvenčno prenosno karakteristiko in nelinearno popačenje. Te meritve smo zaradi internih predpisov in vaj opravljali tako pogosto, da se še sedaj na pamet spominjam večina rezultatov meritev. Za uglaševalne in merilne

vaje je bil  primeren tudi zato, ker je bil običajno v drugi polovici noči izključen, ker v tem dnevnem času na UKV oddajniki niso oddajali radijskega  programa. V tem času so oddajali samo srednje valovni oddajniki. Tako je lahko bil  ta oddajnik v teh nočnih  urah na  razpolago za druge namene. Od leta 1966 do 1996 pa je bil večji del časa pripravljen kot rezervni oddajnik in smo ga lahko tudi sredi dneva, priključenega na umetno anteno, modulirali s poljubnimi merilnimi signali in ga tudi experimentalno razglaševali do razumnih mej. Pri tem smo morali paziti na barvo grafitne anode končne oddajne elektronke Philips QB3/300 (ekvivalent je Siemens RS1007). Če se je anoda segrela do svetlordečega sija, elementi izhodne končne stopnje niso bili dobro nastavljeni. Če bi tako segreta elektronka delovala dalj časa, bi se ji življenska doba občutno skrajšala ali bi prišlo do njenega nenadnega uničenja zaradi poslabšanja vakuma ali mehanske deformacije. Nasploh smo bili zelo ponosni, če smo življensko dobo dragih uvoženih oddajnih elektronk presegali za večkratni faktor od proizvajalca zagarantirane delovne dobe.  Najbolj zanimiv, koristen in včasih, ko se je resneje pokvaril kateri od delujočih oddajnikov, zelo  nujen postopek, je bila preglasitev oddajnika na drugo frekvenco. V tem slučaju je bilo treba po instrumentih, v čim krajšem času seveda, pravilno nastaviti 14 uglaševalnih elementov na prednji plošči oddajnika. Še prej pa je bilo treba zamenjati kremenčev kristal v termostatu, na modulacijski vhod speljati ustrezen program in oddajnikov izhod s  pomočjo posebnega koaksialnega kabla povezati z ustreznim vhodom antenske kretnice.

Leta 2001 smo na RTV oddajnem centru izločili iz uporabe vse  stare UKV FM radijske oddajnike z  elektronkami. Med njimi je bil tudi  pravi rekorder po številu delovnih ur. To je bil 5 kW UKV FM oddajnik R&S, katerega 600W  predstopnja je na Pohorje prispela že 1966. leta in je oddajal 1. radijski program neprekinjeno vse do leta 2001. V 35-tih letih je prenesel do radijskih poslušalcev v Vzhodni Sloveniji 300.000 ur radijskega programa. Te tehnično zastarele, toda dobro vzdrževane oddajnike smo nadomestili z ameriškimi modernimi, procesorsko kontroliranimi, tranzistorskimi oddajniki Harris, ki pa po pogostosti okvar niso nič bolj zanesljiivi od prejšnje generacije oddajnikov z elektronskimi cevmi. Med temi odpisanimi starimi oddajniki je stal tudi naš prvi, najstarejši, zaprašeni in zapuščeni UKV FM 250W oddajnik. Kmalu bi ga naj odpeljali na odpad, pa sem ga pravočasno, po kosih, tako kot pred 45-timi leti z razglednega stolpa na novi oddajni center Pohorje, sedaj zvozil domov in ga ponovno sestavil v moji prenovljeni garaži. Ker je oddajnik glede na svojo relativno malo izhodno moč vgrajen v samo eno ozko kovinsko omaro, sem se toliko hitreje in lažje odločil za njegovo postavitev v kot moje male garaže. Tudi na RTV zgrajeno kopijo  Rohde & Schwarz  kovinske omare za pomožne UKV naprave sem postavil na desno stran  oddajnika in  jo uporabljam za shrambo mojega električnega in ročnega orodja. Oddajnik zadnjih 6 let ni bil več vključen v oddajniški sistem in ni več obratoval. Med gradnjo prizidka na OC  Pohorje v letu 2000 je stal v neutreznem prašnem in vlažnem prostoru. Po šestih letih, leta 2001, sem ga tako v moji garaži ponovno vključil. Nisem bil presenečen, glede na moje iskušnje z oddajniki, da se je na njem pokazalo kar 5 različnih napak hkrati. Zaradi starosti so bili tudi razpokani in otrdeli številni gumijasti elementi, ki v oddajniku služijo za dušenje ventilatorskih  tresljajev in preprečujejo "mikrofonijo" v elektronkah. Zadnja napaka se je pojavila na žičnem potenciometru za nastavitev stopnje modulacije. Zaradi starosti in oksidacije se je sama od sebe prekinila tanka uporovna žica. Take napake dela zob časa. Z radioamatersko iznajdljivostjo in vztrajnostjo sedaj odpravljam napake na napravi, saj mi nedelujoč oddajnik v garaži ne bi nič pomenil. Tako naj bi bilo tudi s primerki v vsakem dobrem tehničnem muzeju. Če že s ponosom in nostalgijo pokažem ta oddajnik mojim obiskovalcem, želim tudi z njegovim polnim delovanjem prikazati trdoživost naprave,  mojo vzdrževalsko voljo in iznajdljivost.

Oddajnik moram sedaj zaradi vzdrževanja njegove kondicije občasno pognati s polno močjo. Pravi oddajniški mački bodo vedeli zakaj je to potrebno. Zato sem mu moral priskrbeti tudi umetno anteno , ki je v bistvu zračno hlajeno VF breme ali obremenilni upor. Deluje kot idealen nadomestek za pravo oddajno anteno. V umetni anteni se oddajnikova visokofrekvenčna  energija spreminja v toploto in se ne širi v zrak kot elektromagnetni radijski valovi. Če bi to energijo vodil v pravo oddajno anteno, bi lahko motil druge radijske oddaje v našem okolišu. Z uporabo umetne antene se motenju izognem in s to energijo samo grejem garažo. Med obratovanjem oddajnik v prostor oddaja približno 1.5 KW toplote. 

Zaključek

V jeseni leta 2003 sem se po 40. letih dela na RTV oddajnem centru Pohorje upokojil. Zato mi je sedaj v pokoju, ta tehnično zanimiva, že zgodovinska oddajna naprava, vedno bolj pri srcu. Včasih mi pride na misel prispodoba, da jaz in več kot pol stoletja star oddajnik, oba kot upokojenca  RTV Slovenije, tudi sedaj pod isto streho, tako kot prej dolga delovna leta na OC Pohorje,  preživljava jesen življenja.

Več slik, tudi višje resolucije, povezane s to temo, najdete na naslovih:

http://klub.homemade.net/~stane/Datoteke_za_fm/  

http://fenix.homemade.net/albumi/RTV_Pohorje/index.html


Zadnja dopolnitev:  31. december  2011                      Stane Koželj


Nazaj na začetek tega teksta